Žiga Papež, dipl. šp. tren.
Gibanje je ena izmed najpomembnejših in redkih že ob rojstvu danih lastnosti, ki človeka varuje pred boleznimi in ohranja zdravje.
Telesna aktivnost je za diabetike oz. sladkorne bolnike tipa 1 in tipa 2 zelo pomemben, če ne najpomembnejši del zdravljenja diabetesa. Za sladkorne bolnike, ki se želijo ali pa se že ukvarjajo z različnimi športnimi aktivnostmi, je zelo pomembno, da dobro spoznajo svoje telo in vse zanimive fiziološke procese, ki se dogajajo v telesu vsakega diabetika med športno aktivnostjo. Omenjeni fiziološki procesi zahtevajo prilagoditev obrokov, tako vsebinsko kot količinsko, in prav tako prilagajanje odmerkov inzulina oz. ostalih zdravil, ki se uporabljajo pri zdravljenju sladkorne bolezni.
Kaj se dogaja v telesu med športno aktivnostjo?
Na samem začetku športne aktivnosti oz. vadbe človeško telo v veliki večini kot gorivo porablja glukozo iz mišičnega glikogena v aktivno delujočih mišicah. Kasneje se začne proces črpanja glukoze iz krvi, ki tja prihaja iz jeter. Prvi proces prehajanja glukoze iz jeter se imenuje glikogenoliza, proces, ki sledi nekoliko kasneje, pa glukoneogeneza. Nekoliko kasneje, ko se vse glikogenske zaloge v mišicah izpraznijo, postajajo gorivo proste maščobne kisline. Pretok omenjenih goriv med telesno aktivnostjo izravnavajo za sladkorne bolnike pomemben inzulin, glukagon in ostali hormoni.
Kakšni so pozitivni učinki redne športne aktivnosti?
Redna pravilno izvajana in dozirana športna aktivnost pozitivno vpliva na zniževanje krvnega sladkorja, znižuje raven trigliceridov in možnost nastanka dislipidemije. Poleg tega ugodno vpliva na prevencijo pred arterijsko hipertenzijo, fibrinolizo ter v največji meri na debelost, ki ima poleg omenjenih še mnogo ostalih negativnih posledic.
Aerobna vadba ali anaerobna vadba? Kaj je boljše za diabetike?
Eden izmed najpomembnejših učinkov telesne aktivnosti je povečanje občutljivosti perifernih tkiv na hormon inzulin. Na efektivnost inzulina prav tako vplivajo razlike v sestavi skeletnih mišic.
Aerobna vadba
Aerobna vadba poveča konverzijo mišičnih vlaken iz tipa 2b (hitra) in 2a (hitra + počasna) v tip 1 (počasna) mišična vlakna. Mišična vlakna tipa 1 imajo večjo kapilarno gostoto in posledično več prenosnikov glukoze, kar pomeni, da se bolje in hitreje odzivajo na inzulin.
Anaerobna vadba
Vadba za povečanje mišične mase je koristna za zmanjšanje odpornosti proti inzulinu. Večja mišična masa pomeni večji prostor za skladiščenje glukoze. Ljudje z večjo mišično maso imajo manjšo vrednost krvnega sladkorja in manjši odziv inzulina na različne obremenitve z glukozo v komparaciji z ljudmi iste starosti in manjšo telesno aktivnostjo ter vzdržljivostnimi športniki.
Iz omenjenega lahko ugotovimo, da je najbolj učinkovita prava kombinacija aerobne kot anaerobne oblike vadbe. Večji del strokovnjakov manjšo prednost daje anaerobnemu delu oz. vadbi za moč.
Vadba za zniževanje HbA1c
Raziskave strokovnjakov v zadnjih letih dokončno potrjujejo pozitiven učinek konstantne telesne aktivnosti na presnavljanje ogljikovih hidratov in senzibilnost za inzulin. Za najbolj optimalno obliko telesne vadbe z učinkom zniževanja HbA1c se je pokazala 30- do 60-minutna in 3- do 4-krat tedenska športna vadba z intenziteto med 50 in 80% VO2max. Po samo nekajtedenskem izvajanju omenjene oblike športne vadbe se vrednost HbA1c zmanjša od 10 do 20%.
Sladkorni bolniki imamo edinstveno možnost raziskovanja, testiranja in spoznavanja lastnega telesa skozi različne vadbene oblike in športne aktivnosti. Kljub lastnim izkušnjam in znanju pa se moramo zavedati, da je takšno raziskovanje včasih nevarno za naše zdravje, ki mora biti vedno na prvem mestu. Zato nikar ne podcenjujmo pomembnosti organizirane strokovno vodene vadbe.
